abonma zlata ribica

Na koncu mavrice čaka dobro Olgico velik zaklad

Otroške produkcije so od nekdaj laboratorij za preverjanje in odkrivanje novih igralskih talentov. Slovensko stalno gledališče je lani postavilo pod reflektorje Laro Komar kot sposobno sooblikovalko predstave Snežna kraljica, letos pa je ponudilo dragoceno možnost nastopanja v glavni vlogi Vesni Hrovatin. Mlada tržaška igralka je sprejela velik izziv, saj je nosila odgovornost celotne nove produkcije kot edina protagonistka in je na dan debija pri zahtevni lutkovni predstavi odigrala svojo vlogo kar trikrat, in to v slovenskem in v italijanskem jeziku. Nova produkcija SSG »Olgica in mavrica« je bila namreč uvrščena v program lutkovnega festivala Puppet Festival, ki je potekal na Goriškem od 21. avgusta do 2. septembra.

»Poetična lutkovna igra o iskanju sreče« po pravljici Mjute Povasnice je poklon kulturni zakladnici beneških Slovencev, pri kateri ima izstopajočo vlogo umetniški doprinos beneške likovne ustvarjalke Luise Tomasetig. Vizualni vtis navdaja atmosfero predstave z barvami narave-zemlje, kamna, suhega listja in pšenice-, z neposredno, skoraj arhetipsko sporočilnostjo lutk in mask, ki izhajajo iz estetike brezčasne etnografske dediščine, s sugestijo bajeslovne razsežnosti, ki tolmači na svoj način vtis otroške naivnosti.

Zgodba ima tipično strukturo poučne pravljice o formativni poti, ki jo lahko zasledimo pri mnogih narodnih zakladnicah po celem svetu: kdor pride na drugi konec mavrice, najde velik zaklad. Olgičina brata se na poti ne ustavljata, zasledujeta le lesk draguljev in zato ne prideta do cilja, dobra Olgica pa najde čas, da na poti pomaga utrujeni jablani, lačni krušni peči in miški v težavah, kar ji bo omogočilo, da doseže zaklad in da ob tem nabere še sadove hvaležnosti, saj ji prijatelji pomagajo v begu pred zlobno čarovnico.

»Poetičnost« je že izrabljen izraz pri označevanju režijskega prijema Marka Sosiča, kateremu pa se ne bi utegnili izogniti niti v tem primeru, saj je prav očarano strmenje v pravljični svet, ki ga obarva magičnost ljudske tradicije, najbolj zaznavni znak izrazito osebnega, čustvenega pristopa. Eksistencialno sporočilo zgodbe o nesebičnosti in o razsvetljenem stopanju po življenjski poti do sreče zaživi v neotipljivi razsežnosti, ki jo lahko dojame odrasli gledalec, bolj igrive utrinke pravljične zgodbe pa je s svežim pristopom in primernim ravnovesjem med dvema nivojema komuniciranja oblikovala igralka, ki se je brez negotovosti in s pravilnim zagonom izkazala že od premierskega nastopa. Izvirno glasbo je napisal Aleksander Ipavec, ki je z drobnima pesmicama označil moški lik bratca in ženski lik Olgice z različnima vokalnima legama in je ob tem nevsiljivo obarval atmosfere dogajanja s spremnimi veznimi temami.

Ko se odrasli skušajo postavljati v kožo mlajših gledalcev, jim malokrat uspe razumeti, kako otrok dojame določene sugestije. Kdor je mislil, da bodo umirjene barve, maske, umetniško izoblikovana scena (res vredna posebne pohvale), ki nam odpira okno na pravo sodobno slikarsko galerijo, ali pomanjkanje smešnih prizorov in neposrednega soudeleževanja gledalcev, učinkovali neprimerno na otroke, se je prav gotovo zmotil, saj so malčki lepo sprejeli predstavo in izrazili odobravanje na celi črti. Sami ustvarjalci so ob koncu vsekakor skušali obrniti krmilo z nepričakovanim koncem, ki iz skoraj godbeniškega, razposajenega utripa preide na rockovski preobrat nežne Olgice. Glede na splošni odziv in na naravo celotne predstave je zaključni stresljaj deloval neumestno, čeprav je bil aplavz otrok po tem posebno dolg in živahen. (ROP) - Nedelja, 3. septembra

Nova predstava Slovenskega stalnega gledališča

Oder, 1. september 2006 18:58, zadnji poseg 2. september 2006 18:25
Gorica - RTV SLO/STA

Goriški PuppetFestival je bil v znamenju beneškega leposlovnega izročila, po katerem je gledalce popeljala lutkovna igra Olgica in mavrica.

Predstava Slovenskega stalnega gledališča v Trstu je premierno zaživela v Kulturnem domu v Gorici, kjer so predvsem tisti najmlajši obiskovalci gledališča prek pravljice, ki jo je zapisala Mjuta Povasnica, spoznali ljudsko tradicijo Benečije. Režijo je prevzel Marko Sosič, interpretira pa jo Vesna Hrovatin. Scenografija, lutke in maske so delo likovne ustvarjalke Luise Tomasetig, Aleksander Ipavec pa se je podpisal pod glasbeno kuliso.

Očarljiva iskrenost beneških dolin
Olgica in mavrica, poetična lutkovna igra o iskanju sreče, gledalce popelje na potovanje v iskanje drobnih izraznih sredstev, ki jih je mogoče najti v bogati dediščini beneškega leposlovnega izročila. Kot je pojasnil režiser Marko Sosič, je skušal pri ustvarjanju predstave z manjšimi, a hkrati pomenljivimi izraznimi sredstvi poustvariti magičnost preprostosti in očarljivost iskrenosti, ki jo nosijo v sebi beneške doline.

Zgodba o iskanju sreče
Pravljica pripoveduje zgodbo o deklici Olgici, ki živi daleč med hribi in dolinami, kjer teče reka Nadiža. In ko se nekega dne po nevihti na nebu izriše mavrica, pove babica Olgici, da tisti, ki se odpravi pod mavrični most do drugega konca mavrice, najde pod zemljo velik zaklad. Vendar pa je tisti kraj tako daleč, da še nikomur ni uspelo priti tja. Najprej se odločita zaklad poiskati Olgičina brata, ki hitita in hitita, da bi našla zaklad, a se po neuspelem poskusu kaj kmalu vrneta domov.

Tako se v svet odpravi tudi Olgica, ki na poti sreča Jablano, Krušno peč in Miško, za katere si vsakokrat vzame čas in jim pomaga. In čeprav jo na poti ovira še Čarovnica, ki jo zapre v hišo, uspe deklici s pomočjo novih prijateljev in mavrice najti zaklad, ki ga prinese domov in tako se nikomur ni treba več odpraviti v svet.