Žanina Mirčevska

Režiser Eduard MILER

Imenitna komedija o tržnosti umetnosti ali tržni umetnosti, predvsem pa o prodanih umetnikih, ki to seveda niso oziroma niso nikoli bili. Delo mlade makedonske, že velikokrat nagrajene avtorice nam s paleto izvrstnih likov, pravih, potencialnih ali propadlih opernih pevcev in menedžerjev razkriva in razčlenjuje družbene vedenjske vzorce, vpete v poveličevanje lastne podobe, denarja in slave.

»Danes bomo na odru igrali muziko. Mi igralci bomo glasba, oziroma glasbila,… pravzaprav njihova glasba. Glasba glasbil torej. Glasba, ki govori zgodbo, igralci pa jo bomo igrali; namreč zgodbo, ne glasbo. Čeprav bomo, potemtakem igrali tudi glasbo; igralci. Da bo lažje: vsi bomo igrali zgodbo….za vas. Zgodbo, kako se muzika igra«. (Branko Završan)

Zgodbo Kreuzerjeve sonate narekuje ritem vlaka, ki potuje tisoče vrst daleč in ironično napoveduje neko drugo potovanje z vlakom, Tolstojev pobeg od doma, žene in samega sebe, ki se je končalo z njegovo smrtjo, prvovrstnim medijskim dogodkom, na »zadnji postaji« Astapovo. Tolstoj, ki v svojih dnevnikih priznava, da je v Sonato pretihotapil vse dileme svojega zakona s Sofijo Andrejevno, z žensko, ki je medtem nosila njunega dvanajstega otroka in katere roka je dneve in noči prepisovala mojstrovo vojno in mir, je ob bok zgodbi zapisal: »Naj si vsakdo prizadeva, da se ne poroči, če pa je poročen, naj živi z ženo kot brat s sestro. Ugovarjali mi boste, da bi to pomenilo konec človeškega rodu. No, velika sreča! Predpotopne živali so izginile z zemlje, človeške živali bodo tudi izginile.« Spoznanja velikega ruskega pisatelja, ki razkrivajo bolečine človeškega duha, vpetega v družbene konvencije, iz katerih ne more pobegniti.

 

Koprodukcija SSG in Novi Zato.

 

 

Kritična refleksija o naši širši in ožji družbeni stvarnosti oziroma odpiranje vprašanj, ki se tudi v širši stvarnosti dotikajo nujno tudi nas samih, naše sedanjosti, našega zgodovinskega spomina ter ne nazadnje zavedanja in zavesti o času, v katerega smo vpeti in v katerem smo prežeti z mnogoterimi podobami človekovega bivanja, pred katerimi si ne moremo zatiskati oči, sta po mojem mnenju danes nujno potrebni tudi pri dolgoročnejšem planiranju umetniškega življenja našega gledališča, da ne zdrkne v danes tako “očarljivo” morje populizma. Take so bile tudi moje misli pri oblikovanju repertoarnega predloga za sezono 2008/2009, v katerem skušam brezkompromisno ponuditi gledalcem možnost, da vsak zase in vsak s svojo odprtostjo in občutljivostjo najde del resničnosti in resnice, ob kateri bo lahko reflektiral, se zabaval ali doživel vsaj delček ganjenosti. Vse to v nujni povezavi z družbeno stvarnostjo, pred katero, ponavljam, gledališče ne more zatiskati oči. Vsestransko izgubljanje in spreminjanje tistih vrednot, ki naj bi vendarle pripomogle k ohranjanju človekovega dostojanstva ter civilne in kulturne zavesti, oblikuje človeka v hromo bitje, ki ga politika in kapital vse bolj grobo manipulirata. In mislim, da je ravno MANIPULACIJA tista osnovna tema pričujočega repertoarnega predloga. V njem govorimo seveda lahko o politični ali drugih oblikah manipulacije, tista oblika manipulacije, ki jo osebno najbolj izpostavljam, pa se dotika človekovih najglobljih čustev, njegovega spomina in dostojanstva, kar je po mojem mnenju danes ena izmed najhujših oblik manipulacije v družbi, iz katere nismo in žal ne moremo biti izvzeti.

 

 

Marko Sosič

umetniški vodja SSG

Hans Magnus Enzensberger

 

Prevod Mojca Kranjc

Režiser Janusz KICA

Produkcija Slovenskega stalnega gledališča v koprodukciji s festivali:

Mittelfest - Čedad, Teatri a teatro - Trst, Primorski poletni festival - Koper

SLOVENSKA PRAIZVEDBA

 

Veliki napredki v znanosti, svetovni oboroženi konflikti in masovna uničevanja niso z ničemer zmogli obraniti človeka pred svojim lastnim duhovnim breznom, iz katerega še naprej bruha zlo preračunljivosti, dvoličnosti, prevare, profita, umora in še marsikatero prefinjeno zlo, ki ga za nežnimi ženskimi ali moškimi očmi velikokrat ne zmoremo in ne znamo prepoznati. In tako živimo ... In tudi zato Hči zraka v SSG, na ozemlju, ki so ga dolga desetletja zaznamovali uničujoči konflikti, na katerih se danes sistematično podpira izguba zgodovinskega spomina.

Hči zraka razvija in osmišlja metaforo dveh različnih konceptov neomajne oblasti. V liku Semiramide predstavlja delo edinstven primer dvojnika v svetovni dramski literaturi. Po originalnem tekstu Calderòna de la Barca je nemški pesnik in filozof H. M. Enzensberger s svojo priredbo ustvaril očarljiv eksperiment »polemičnega klasicizma«, s katerim je povrnil mero in lucidnost gledališču idej.